Adi Smolar
Nikdar Več dainos žodžiai
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več zalubu se ne bom.
Se zmer slabo konča,
Me preveč kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Če zaljubljen si,
Te zdrava pamet zapusti.
Na koncu človek vedno joka in trpi.
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Za trdno si obljubo dal.
Sem trudu se bit hladen, pa ni lo.
Bit brez ljubezni je e bolj hudo.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
Jaz bom ljubil, ljubil, ljubil, rad imel.
Karkol ˛e človek reče, karkol trdi,
Za ljubezen naj ne govori:
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ljudem pomagal ne bom.
Se mnogokrat slabo konča,
Me zlo dost kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Če predober si,
Je vedno manj hvale˛nosti.
Namesto "Hvala!" marsikdo reče: "Bedak!"
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Za trdno si obljubo dal.
Ko so rotili me: "Pomagaj"
Sem se obrnu stran,
Pa me takoj postalo je v dno due sram.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
Pomagal bom, pomagal, ko bom prilko mel.
Karkol ˛e človek reče, karkol trdi,
Za dobroto naj ne govori:
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ne bom prepeval in igral.
Kariero bom končal,
Me tko al tko preveč kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Res te˛ko je pet,
Ko gledam ta nesrečni svet,
Se naredi mi v grlu cmok, mi gre na jok.
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Pa ˛e kmalu pel sem, pel sem in igral.
Mi dana mo˛nost je,
Talent mi bil je dan,
Da s pesmijo zabavat in tola˛it znam.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
če bom le zdrav jaz bom igral, igral in pel.
Saj le takrat, če človek grd je
Do sveta in do ljudi,
Takrat pa naj obljubo da in jo dr˛i.
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več zalubu se ne bom.
Se zmer slabo konča,
Me preveč kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Če zaljubljen si,
Te zdrava pamet zapusti.
Na koncu človek vedno joka in trpi.
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Za trdno si obljubo dal.
Sem trudu se bit hladen, pa ni lo.
Bit brez ljubezni je e bolj hudo.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
Jaz bom ljubil, ljubil, ljubil, rad imel.
Karkol ˛e človek reče, karkol trdi,
Za ljubezen naj ne govori:
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ljudem pomagal ne bom.
Se mnogokrat slabo konča,
Me zlo dost kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Če predober si,
Je vedno manj hvale˛nosti.
Namesto "Hvala!" marsikdo reče: "Bedak!"
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Za trdno si obljubo dal.
Ko so rotili me: "Pomagaj"
Sem se obrnu stran,
Pa me takoj postalo je v dno due sram.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
Pomagal bom, pomagal, ko bom prilko mel.
Karkol ˛e človek reče, karkol trdi,
Za dobroto naj ne govori:
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več ne bom prepeval in igral.
Kariero bom končal,
Me tko al tko preveč kota
˛ivcev, truda, dnarja, časa in srca.
Res te˛ko je pet,
Ko gledam ta nesrečni svet,
Se naredi mi v grlu cmok, mi gre na jok.
Zato pa: Nikdar več!
O, kolkokrat sem to ˛e djal,
Pa ˛e kmalu pel sem, pel sem in igral.
Mi dana mo˛nost je,
Talent mi bil je dan,
Da s pesmijo zabavat in tola˛it znam.
Zato pa dokler bom ˛ivel,
če bom le zdrav jaz bom igral, igral in pel.
Saj le takrat, če človek grd je
Do sveta in do ljudi,
Takrat pa naj obljubo da in jo dr˛i.
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
Nikdar več!
