Adi Smolar
Mene Nihče Nima Rad dainos žodžiai
V gostilni sami smo: pijača in jaz
In kelnarca, ki ima sovra˛en izraz.
V peglu pri anku dolgočasen je program,
Ves dan v njem ˛e gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
Nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoči me ven spodi,
Le ena misel mi po glavi roji:
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Le kam odle so mno˛ice ljudi -
Kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
Zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
Obdajajo me ˛alost, mrak in hladen zrak,
Le polna luna od zgoraj vame zre
In me sprauje: ja, pobič, kva pa je?
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima...
Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
Nimam brade, nimam plee, tud prjatlov ne,
Ko naokol divjam, me nihče ne vpraa: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
e ribca mi je crknila, kanarček je zbe˛al,
Za psa sem zvedel, da se je med kloarje podal,
Morski le praiček z mano zdaj ˛ivi -
Pa le ˛re in lula, ˛re in kaka, zame mar mu ni!
Zato nabiram rou˛e, rou˛e, rou˛ice,
Briem si solze, solze, solze, solzice,
Dol z neba pa ravno prav en mal kaplja -
Na svejtu ni človejka bolj nesrejčnega!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad...
In kelnarca, ki ima sovra˛en izraz.
V peglu pri anku dolgočasen je program,
Ves dan v njem ˛e gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
Nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoči me ven spodi,
Le ena misel mi po glavi roji:
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Le kam odle so mno˛ice ljudi -
Kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
Zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
Obdajajo me ˛alost, mrak in hladen zrak,
Le polna luna od zgoraj vame zre
In me sprauje: ja, pobič, kva pa je?
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima...
Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
Nimam brade, nimam plee, tud prjatlov ne,
Ko naokol divjam, me nihče ne vpraa: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
e ribca mi je crknila, kanarček je zbe˛al,
Za psa sem zvedel, da se je med kloarje podal,
Morski le praiček z mano zdaj ˛ivi -
Pa le ˛re in lula, ˛re in kaka, zame mar mu ni!
Zato nabiram rou˛e, rou˛e, rou˛ice,
Briem si solze, solze, solze, solzice,
Dol z neba pa ravno prav en mal kaplja -
Na svejtu ni človejka bolj nesrejčnega!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
Ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
Mene nima, nima rad...
